V popoldanskih urah smo imeli dinamično predavanje strokovnjakinje za nepremično kulturno dediščino. Predebatirali smo o zakonskih in praktičnih načinih zaščite kulturne dediščine, ter obravnavali nekaj primerov dobre in slabe prakse, izpostavila pa je par pomembnih točk.
– Objekte nima smisla konzervirat ampak restavrirat. Stavba more živeti in biti funkcionalna, če ne je obnova brezpredmetna, saj bo ponovno začela propadati.
– Vsaka obnova je možna. Vedno je pot, samo zahteva več dela in več denarja.
– Register nepremičnin kulturne dediščine je prenapihnjen, vprašati se moramo kaj pravzaprav ščitimo in kateri spomenik je res vreden zaščite.
– Lokalni zakoniki so razglašeni z odlokom, državni pa z zakoni.
– Najpogostejši prijavitelj inšpektorju je zavod za zaščito dediščine, ki je včasih preveč rigorozen v svojih določilih.
…
…
Povedala je, da s svojim delom lahko vpliva zgolj na cca. 30% primerov, pogosto tudi zaradi sicer mačehovskega odnosa države, nemalokrat pa tudi lastnikov, ki žal prepogosto zaščito jemljejo kot oviro in ne kot vrednoto.
Gospa jemlje svoje delo z vsem svojim srcem in preudarno.
Napisala: Nadja, M.
1 comment
Nadja M. odlično povzeto. Hvala za vašo družbo in vsem skupaj želim še veliko študijskih uspehov :)lp Mateja