Škvor Holiday Houses

Robidisce Weekly

GEOKOT – dan 2, POT ROBIDIŠČE – LOGJE – NADIŽA – ROBIDIŠČE



Skupino smo oblikovali trije člani, kateri smo se na pot do reke Nadiže odpravili (del poti) ločeno. Izkušnja je bila zelo zanimiva, predvsem pa nepričakovana. Sara in Primož sta okoli desete ure krenila iz hiše, kjer prebivamo, do gozdne poti in nato nadaljevala sama. Po poti, kot sta mi razlagala je bilo videti veliko osamelcev, starih listnatih dreves, veliko zlomljenih dreves, ostanek struge reke. Proti koncu postane pot ozka in strmejša, kar kaže na ostanek rečne struge. Po 40 minutah hoje po gozdu, se gozdna pot konča in pričneš s hojo po cesti. Pridružila sem se jima približno uro pozneje, saj je prišlo do nesporazumov. Moja pot je sprva trajala dobri 2 minuti, saj sem se z avtom odpeljala do križišča, katero je vodilo v dolino ali pa v Logje, kjer je bila naša prva postojanka. Čakala sem ju, začelo je malo deževati, vendar njiju ni bilo saj sta ubrala drugo pot. Tako sem se po dogovoru s profesorico Stašo odpeljala z avtom do parkirišča pred lesenim mostom, kjer je označeno približno 30min hoje do Logje. Od parkirišča sem po njunih informacijah sledila oznakam in sivi cesti, ki me je sčasoma pripeljala do same vasice Logje, kjer pa sta me čakala Sara in Primož. Cesta, ki se je vila vse do vasi je precej ovinkasta. Po 30 minutah hoje sem prispela v vas, ki je po prvem vtisu delovala precej temačno, mrtvo. Vsega skupaj je bilo videt 5 ljudi. V sami vasi je morda par novogradenj, večinoma pa so zapuščeni objekti, nekaj pa vseeno stanovanjskih objektov. Dobili smo se pri cerkvi, katera je sicer manjša, vendar sem si ogledala tudi notranjost le-te. Okolico sem poslikala, potem pa se odpravila v notranjost, kjer je bilo moč videti mračne slike. Obisk same vasi je bila zanimiva, nenavadna izkušnja.

Slika 1: Pogled na vas Logje, z razgledom na Prodol (valle di Pradolin).
 Po temeljitem pregledu karte smo se odpravili še do Napoleonovega mostu, kjer se je najlepši del šele začel. Z našim dobrim geografskim znanjem smo na koncu prišli do cilja, kljub temu, da smo mislili, da smo se zgubili. Pot do samega mostu je v večji meri potekala po gozdu. Vsak s svojo palico v roki, smo se odpravili po strminah navzdol; vso pot je Primož pridno označeval markacije z modro barvo (krog in pika); in prišli do kakšne ovire, vendar tudi to prebrodli. Sledilo je razočaranje, da smo prišli v Breginj, potem pa smo našli pot, ki je vodila do prelepe reke Nadiže in mostu.


Vse mirno, vse tiho, le glas študentov geografije, ki se zliva s samo pokrajino in njeno naravno glasbo; tako smo eno uro uživali v naravi, se sproščali na drevesih in skalah. Žal nam je bilo oditi, saj smo se počutili zelo prijetno, vendar smo se do cilja morali vrniti. Reka Nadiža je v vsej svoji lepoti pričarala pravo uzdušje. 
 

Slika 2: reka Nadiža, v ozadju Napoleonov most.
Odpravili smo se po Napoleonovem mostu in tako zavili desno, da bi prispeli do križišča. Vmes poti smo videli 2 kolesarja, ki sta se odpravila po enaki poti, kot sami. Po celotni poti smo zasledili par mrtvih žab na cestišču, mrtvo kačo, potočke. Pot se je po približno treh urah končala, pripeljali smo se do začetne točke – Robidišče.
Sara Obrenovič
Monika Gustinčič
Primož Goljuf
Robidišče, 19.4.2013

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

13 − 8 =

DutchFrenchGermanItalianSpanishEnglish