Škvor Holiday Houses

Robidisce Weekly

Iz arhiva: Dnevnik, 9.7.2001

Društvo mladih geografov Slovenije pripravilo raziskovalni tabor na Robidišču

Meja je z leti naredila svoje

Osrednja tema razvojne možnosti obmejnega demografsko ogroženega območja

Slovenijaponedeljek, 09.07.2001 Tekst: Jani Alič

ROBIDIŠČE, 9. – V naši najbolj zahodni vasi, kjer je pred 70 leti živelo več kot 200 ljudi, leta 1966 pa okoli 90, jih danes prebiva le osem. Ostali so le starejši, mladi so odšli s trebuhom za kruhom. Vas se je še posebej spraznila po potresu leta 1976, že pred tem pa so ljudje odhajali največ v Belgijo in prekomorske dežele.

V zadnjem času je na Robidišču opaziti več življenja. Obnavljajo napol porušene domačije, aktivno je postalo kulturno društvo, prihajajo mladi raziskovalci. Prav danes je z delom končala skupina 25 študentov geografije in etnologije z ljubljanske univerze.

“Letošnji raziskovalni tabor Robidišče 2001 je potekal na območju Breginjskega kota in Beneške Slovenije. Glavna tema, s katero smo se ukvarjali na taboru, so bile razvojne možnosti obmejnega demografsko ogroženega območja. Delo je potekalo v obliki aktivnega terenskega dela in študijskih delavnic.

Mladi raziskovalci so spoznavali naravne danosti območja, geološke razmere in vzroke za izseljevanje. Imeli smo vrsto predavanj na obeh straneh meje. V Beneški Sloveniji smo obiskali Gorsko skupnost, Špeter, Topolovo, Nadiške in Terske doline ter vas Matajur,” je pripovedoval eden od organizatorjev Simon Škvor .

V vasi so bili mladih zelo veseli. Tako sta njihovo delo hvalila najstarejša Robidiščana Ana in Jože Cenčič, ki stopata v 80. leto. Nič manj jih ni bil vesel Jože Štucin, ki z ženo Marijo občasno prihaja v ženin rojstni kraj.

“Rad se pogovarjam z mladimi. Tudi sam včasih kaj raziskujem. Tako sem se lotil izvora priimkov. Na obeh straneh meje je bilo veliko ljudi s priimki, ki se končujejo na -in: Pavšin, Boškin in Štucin. Najpogostejši priimek pa je bil Cenčič,” je povedal Jože, ki je lepo obnovil staro hišo. Ugotovitve, do katerih so prišli onstran meje in pri nas v Drežnici, kjer so se seznanjali s podori, do katerih je prišlo v potresu pred tremi leti, ter v Breginju in Kobaridu, kjer so se pogovarjali z županom Pavlom Gregorčičem, in seveda na Robidišču, bodo študentje zbrali v posebni raziskavi in jo primerjali z ugotovitvami, do katerih so prišli v minulih letih v Prekmurju, na Koroškem in v Beli krajini. “Meja je v teh krajih naredila svoje. Italijanska država je celo spodbujala izseljevanje. Ugotovili smo, da ljudje, ki so se poskušali vrniti v svoje rojstne kraje, niso vzdržali. Ti ljudje so se težko opredelili ali so Slovenci, Benečani ali Furlani. So nekaj posebnega. V njih je močno zakoreninjena narodna zavest. Pogostokrat smo v anketah pri ljudeh naleteli na zanikanje svoje identitete. In to v tistem smislu, da govorijo slovensko narečje in se jim zato ni treba opredeljevati. Ljudje so nam povedali, da so jih po drugi svetovni vojni onstran meje strašili, da vojaki v Sloveniji jedo otroke, da je vse slabo in da vlada revščina. Tudi to je vplivalo na izseljevanje. Na naši strani pa je dal piko na i potres,” je še povedal Simon Škvor, ki je skupaj s Stašo Mesec, Dušanom Prašnikarjem in Mitjo Prelovškom vodil tabor.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

1 × 2 =

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

DutchFrenchGermanItalianSpanishEnglish