Robidišče je neustavljiva mešanica otožnosti in veselja, žalosti in upanja, preteklosti in prihodnosti, modrosti in mladostnih idej. Med starimi kamnitimi hišami šepetajo glasovih tistih, ki so že davno tega odšli. In glasno odmevajo glasovih teh, ki so zdaj tu – starejših, ki si želijo miru in tišine, in mladih, ki jih prehitro urbano življenje vleče nazaj v kraje, kjer bi se morda enkrat, morda za vedno, dalo živeti drugače.
Simon pa že celo poletje gara. Stari kamniti hlev bo preuredil v dva prostorna in lepa apartmaja, v kleti bo savna, prostor pa se bo našel tudi za čisto posebno galerijo.
Še vaški “bar” izgleda nekam drugačen in lepši kot lansko poletje …
Miha za kosilo na žaru pred hišo speče bučke in meso, Staša nareže stročji fižol, potem pa se pred nevihto umaknemo v dnevno sobo. Apartma in proste sobe so zasedeni, prav živa je tale hiša, ki od daleč izgleda tako velika, da se človek vpraša, kako zapolniti vso to praznino … z lesom, velikim zidanim štedilnikom v kuhinji, v tople barve ovito kopalnico in majhimi detajli, kot sta Stašina simpatičnost in Anušin smeh.
Nedelja je sončna, zato hitro dobimo obiske, najprej znance iz Logatca, potem turiste, ki bi si radi ogledali vasico, pa jih Staša pelje na ogled in jim na koncu mimogrede proda še nekaj prav z Robidiščem potiskanih majic. Tudi Lana kasneje dobi eno majhno, živopisano.
Neverjetno sem ponosna nanju. Ker imata ne prav enostavno idejo in vsak dan sklepata kompromise in se odpovedujeta življenju brez naporov in voženj na najbolj zahodni del Slovenije, da bi jima enkrat uspelo. Naj Robidišče z leti postane sinonim za nekaj, kar izgleda izgubljeno in nato spet zaživi v še lepšem sijaju.
Prišli bomo vsako leto!
Lana, Miha in Nataša
