Precej skrbi in strahu je spremljalo odločitev, da zamenjamo dotrajana okna, ki so bila vgrajena po potresu leta 1976 na stari hiši, na obrazih vseh, ki notri pogosto prebivamo. A na zaskrbljene obraze je kmalu posiljal nasmeh, saj je hiša iz trenutka v trenutek dobivala lepšo obliko. Meni se je največji kamen odvalil od srca ob glasni kletvici enega od majstrov s težko štemarico v rokah: “Ma, jeb…, petsto let ni smrti u ovaj kuči, pa kako so to gradili! Tako teško ide!”

3 comments
Veliko dogaja, kar tako naprej, super!
Fino zgleda res 🙂 Bo treba priti malo na obisk.
Lepo! In polkna hišo še polepšajo!
LP,
sosedova Barbara