Škvor Holiday Houses

Robidisce Weekly

WOODstone dan 2

Prvo jutro po hladni noči. Zbudim se zgodaj, vendar za hip prepozno za sončev vzhod. Sprehodim se po vasi, da pretegnem kosti. Zunaj kukavica poje svojo pesem, ki odmeva med vaškimi zidovi. Prisluhnem ji in sledim zvoku do pašnikov. Ko jo končno zagledam, mi spusti ku-ku v pozdrav in odleti. Na poti v toplo hiško že srečam domačine.
Po obilnem zajtrku in jutranji kavi smo takoj pričeli z delom. Nadaljevali smo projekte prejšnjega dne. O prvem polčasu so mimo nas prišli kremenčkovi na prvi ogled vasi. Delo nam je hitro minilo, zaradi načrtovanega popoldanskega izleta po Posočju in Benečiji, smo tudi kosilo pojedeli hitro.
Med odpravljanjem nas je dohitela aprilsko junijska ploha smo, a smo jo zaradi dobrih misli pregnali. Prispeli smo v Kobarid, na hitro opravili potrebne nakupe tehničnih izdelkov in se odpravili na oglede. Najprej smo se povzpeli na Kostnico nad Kobaridom, kjer je svoj zadnji mir našlo 7014 italijanskih vojakov, ki so padli v bojih med prvo svetovno vojno. Soška fronta.
Sledil je prijetnejši ogled, spustili smo se do reke in ob strugi v neokrnjeni naravi, po lepo urejeni poti pešačili na slap Kozjak. Pot je bila dolga, vroča, peklenska, 10 litrov švic jemajoča, zarezujoča v bose podplate, a vredna razgleda na dih jemajoči slap. Ful je tu lepo!
OK. Zdaj smo tukaj, treba pa je še nazaj. Končno pri vozilu, na vrsti je ogled muzeja sirarne Planika. Navdušeni smo bili nad predstavitvijo sirarne in nad načinom dela v lokalni skupnosti. Vzorno. Še za domov so nam sirček dali.
Po Musolinijevem drevoredu, ki se lahko mirno kosa z Napoleonovim, smo nadaljevali pod do Italije. Naš prvi postanek je bila Landerska jama, do katere vodi strmih 144 stopnic. Od 5 km jame, ki jo je stražil jamski medved z nemanekiranimi nohti in bolščečim pogledom, si je možno ogledati zgolj 300m, se ti pa prikaže Marija. Po sicer bleščečem prevodu kremenčka Mateja, je besedna zveza »Izgubljeno v prevodu« dobila smiseln pomen. Lepa Vida, Attila, Bič božji in vreča zrnja. Zgodbo si lahko preberete v jamski zloženki v 5 jezikih za pičlih 5 €.
Pot nadaljujejo proti Čedadu, ki ga je UNESCO dodal na seznam svetovne kulturne dediščine. Luškano mesto, s še bolj luškano zgodo o hudičevem  mostu (Ponte Diablo) čez Nadižo. Zgodbico nam je povedala hčera gostiteljev Anuša, ker sem zamudil prvo razlago, sem za kepico sladoleda, dobil svojo različico. Sej nam je gostiteljica Staša itak vsem častla kepico v gelateriji. Anuša je pač dobila dve.
Da »zašpilimo klobaso« smo se na Robidišče vrnili po drugi poti. V gore smo se povzpeli z italijanske strani, se vozili po pokrajini, ki izjemno spominja na Toskano. Vmes smo naleteli na izredno okrašeno vas. Čudili smo se, zakaj? Poroka, vaški prazni? Ne. Otroci v lokalni Osnovni šoli so vso letno pridno delali domačo nalogo zato je župan odredil drugi Osnovni šoli nalogo, da okrasi njhov kraj. Sej ni nujno, da je res, bo pa »piči Zlatko« preveril. Ne da mu mira! Po dvanajstih kilometrih vijugaste in ozke ceste s »piči Zlatkom« smo varno prispeli na Robidišče.
Zdaj smo se najedli in spravili ta naš dan na papir. Bil je zelo lepo, res!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

fourteen + 19 =

DutchFrenchGermanItalianSpanishEnglish