Škvor Holiday Houses

Robidisce Weekly

woodstone dan 4…

(… s strani nelesarke in nekamnosekinje, pa vendar v celoti woodstonerka)
 
 
“Ti tiririntin tin tin!” zazvoni mobitel. V sobi je tema, a za škurami se kažejo sončni žarki. Ura je 7 15, zgolj 15 minut časa imam, da pripravim zajtrk. Spodaj že slišim, kako nekdo pere kozarce. Verjetno po nočni žurki, saj za večerjo je bilo pospravljeno….?
 
Noč je bila kratka. Zame še relativno dolga, zaspala sem nekje ob pol dveh ob zvokih španskih pesmi, ki jih je prepeval Avguštin. Zdi se mi, da sem slišala tudi Alenčico, kako bi rada mir, a ni bila uslišana… potem me je zmanjkalo…
 
Kopalnica, hiter plusk vode v obraz, hop iz pižame in že dajem velik lonec vode na štedilnik. Za kavo. Pa še enega, za čaj. Zajtrke sem vnaprej dobro naštudirala, danes je na vrsti šunka, sir in skuhani ovseni kosmiči, po finsko. Kruh, sladkor, mleko, maslo… to sem že utečena…
 
Še preden pridem do svoje šalce kofeta je zajtrk na mizi in pridna mariborksa četica že nasmejano srka kavo. Kamnoseki se nekoliko počasneje primajajo, a presenetljivo hitro so danes tudi oni vsi na broju.
 
Pospravim mizo, na srečo imam kosilo že priravljeno. Ričet je vedno boljši, če ga skuhaš večer prej. Ekipi gresta na delo, sama pa grem zrihrat sebe in otroke. Lep dan je danes, končno za krilo. 🙂
 
Še preden naredim cel krog po vasi, me kliče novinarka Mariša, točna je, kot sva se dogovorili. S snemalcem jo peljem od ene do druge ekipe, ji na hitro predstavim koncept ideje, spijeva sok… in že kliče druga novinarka iz Radia Koper. Ponovim vajo, še sama odgovorim na nekaj vprašanj, poklepetava o študijih pri nas, in odhiti. Vmes pride nona. Rojstni dan ima, priznam ji, da sem pozabila, a z veseljem pojem lučko.:-)
 
Kličem v Planiko, da uredim vse potrebno z naročilnico. Kličem v ribogojnico, da pripravijo ribe. Kličem Kurivo Gorica za plin. Kličem Simona, da prinese šraufe. Pride Zdravko, ki sprašuje, kam lahko odloži trami, kje je podaljšek, pa kje lahko barva. Kličem Simona, da se dogovorimo skupaj. Pride Tone, ki ga zanima, kam lahko postavijo vstopno in iztopno tablo. Pride Matej, ki ga zanima, če imamo kakšno matico, malo manjšo, kot jo ima. Pride Luka, ki ga zanima, če imam kakšno fotografijo starega vodnjaka. Pride novinarka nazaj, da spije kozarec vode. Ali imamo brener, kje je mešanica za motorko, je razredčilo… Tisoč vprašanj je, vsak dan.
 
Skoraj pozabim dat gret kosilo, zato mora mariborska ekipa malce počakati. Kamnoseki so tako ali tako pozni…
 
Pojemo, pospravimo. Uspavam Janeza. Dobim ribe in zelje za solato. Dam kuhat krompir in grem en krog. Maja sprašuje, ali se mi zdi, da je bolje, da da na pozdravno tablo še pluse ali ne. Pogovoriva se in se strinjava, da ne. Napis na vstopni tabli je “ljudje kamen les vas”, na izstopni pa “le kam ste vsi odšli?”. Tone je mnenja, da je preveč informacij, jaz pa menim, da se je na Robidišču čas po svoje ustavil. In kdor pač prehitro pripelje v vas in ne uspe dojeti napisanega sporočila, mu pač ni pomoči.  🙂
 
Poslovim se od lesarske mentorice Metode, super Ženska je, res!!! Vesela sem, da sem jo spoznala, študentje so lahko srečni, da imajo tako mentorico. Prava mama. Ma vsi so super, itak!
 
Kličem župana Podbonesca, da ga povabim, da pride na zaključno prireditev. Vabila je vesel, čeprav praznujejo sinov rojstni dan.
 
Izkoristim mir, lupim krompir, režem zelje in pečem palačinke, vse naenkrat. Nona se prijazno ponudi, da očisti ribe. Vmes urediva za ozvočenje.
 
Vmes poservisiram otroka, ki sta neverjetno pridna in samostojna. Malo dela je z njima.
 
Na delovišče nesemo palačinke, lesarji jih pojedo 30 pred hišo, saj so z delom končali prej. Ne vem, če sem že kdaj spekla 70 palačink? Poslovimo se še od golobčkov, ki potujeta na poroko, še pred tem mi Simon in Žiga ponosno predstavita narejen kurnik. Sagrada Familia med kurniki, vam povem! ZAKON!!! Končno bomo imeli še domača jajčka!!!
 
Lesarji gredo v Nadižo, Anuša gre z njimi. Pripravim še vse potrebno za večerjo, zmenim se s Pavlo, da bomo zvečer pri njih izvedli predavanje in ne v galeriji.
 
Uf, ura je pol sedmih, kje so vsi, da pogledamo prispevek. Šibam v vas, skupaj šibamo nazaj.
 
Ojoj, ura je osem, akcija, večerjo na mizo! nesoč velike lonce solate razmišljam, če jo je dovolj.
 
Zlatko, tretji mariborski mentor, peče ribe. Faca je, še en fant na mestu. Ajej, vegiji ne marajo rib, hitro zimprovoziram friko…In  končno se še sama usedem in spijem “en gl’š vina”. Z Damjanom in Tonetom se prav fino hecamo, s taščico pa še bolj 🙂
 
Spet pospravljanje in ugotovitev, da so ribe dobre, a da si malo kompliciram življenje z njimi. VSE SMRDI. 🙂
 
Šibam po projektor in rjuho, s Tonetom postaviva provizorično platno. Še Cocta in predavanje se začne. Auguštin predstavi svojo domovino, a utrujeni Janezek se udari in joče, zato se umakneva. Škoda.
 
In zdaj sem tu. Malce sem utrujena. In ko sem utrujena, postanem črnogleda. In takrat se moram usesti in pomisliti, zakaj to delam. Zakaj ne grem raje na dopust in dam vseh štirih od sebe. Pa še ceneje bi bilo…
 
Bom naslednjič naredila tako?
 
Ja, gotovo. Ampak ne namesto woodstona. Morda tik za njim! 🙂

zajtrk…

 …oglasna deska

 Janezek je srečen, če lahko “pomaga”
 snemanje

 popoldanski kamnoseški posvet ob kofetu
 O-o, Staša, lej me. Veš, zdaj nisi več mama, zdaj si staša, ker sem študentka!
 Sagrada kokošnjak

 pote med bazo in deloviščem 1
 piči Zlatko prupravlja večerjo…

 Augustin predstavlja Španijo.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

4 × one =

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

DutchFrenchGermanItalianSpanishEnglish